Zamujeno, drseče jutro
tipa v odbliske žalostnega mraka,
čigar neuporabni odlomki
vztrajajo v preranem časovju.
Nobenega zakaj ni bilo.

Vse drvi proti zamejenemu,
ornamentiranemu večeru
in njegovim jesenskim požganinam.
Čas bo le še hrumeče neskončna noč.

Dosegam točko nič.
Manj kot to ne obstaja.

Lidija Brezavšček - kočijaž