Uokvirjam brezbrižnosti

lepih

oktobrskih popoldnevov

medtem ko zemlja počiva pod sinjo

svilo neskončnosti

Uokvirjam skrivnostnost poti

na kateri se umirja večni

šumot nad mestom

medtem ko poljubi ne prenehajo biti

vzdihljaj sreče ki mineva

Uokvirjam glasove

brez vprašanja: Na katerem svetu

se bodo znova

srečale najine dlani

Uokvirjam odhajanja

preko mostu sloves

da obmolknejo

zibelke in grobovi

da ostanem potovanje z vlakom

z okni polnimi srebrnega dežja

da potujem k ustju

da potujem k izviru

s kapljami srca in makov

s katerimi sonce

nikdar ne zaide

na sliki mirnega morja

z belima jadroma

v daljavi

Marko Skok - Mezopotamsky