Čakal sem jo na zidu
sedel sem in z očmi lovil martinčka,
ki je tam na soncu čakal z mano.

On je čakal na svojo muho,
na nek način sem tudi jaz čakal na svojo.

In potem ...

Izza ovinka, tam daleč ob majhnem gozdičku
se je pripeljala, na starem kolesu.
Pogledala je proti zidu in ga prislonila h količku.
Ob pogledu na njo sem se stisnil k drevesu.

Veter je zajadral preko polja
na polju je vzvalovilo zlato žito,
upal sem, da je zraven neka Božja volja,
vse kar sem hotel zavpiti je padlo
skozi moje misli kot skozi sito.

Včasih se zgodijo stvari,
kar tako brez načrta.
Včasih ti tvoje srce govori,
da za vsako mizo ne potrebuješ satenastega prta.

Za nekatere stvari ni potrebno denarja
in za nekatere ljudi ni potrebno besed.
Na začetku dneva je vedno zarja,
ne glede na oblake – vedno pusti svojo sled.

Prišla je do mojega zida,
martinček je ujel svojo muho.
Prisedla je k meni z nasmehom
na nek način je rešila moje srce.

In potem ...

Potem sva se smejala
in še vedno oba ljubiva
tisti dan je za naju
najlepši poletni dan.

Tomaž Jevšenak