V zraku je tečnoba,
skrita v poglede na begu,
v kote, ki puščajo modrice po stegnih,
v pokrovko, ki poskakuje po tleh.

Zelenilo gozda
ne prezrači pljučnih vršičkov;
spotikam se ob korenine, dračje,
ptice se derejo vsevprek,
listje je kot drsalnica.
Na edinem jurčku
je velik, ogaben slinavec,
ki ga s težavo spravim dol.

Občepim ob bedni beri.
Martinček spleza na mizo,
dvigne in zvije rep
ter spusti črno grudico z belo piko na koncu.
Tebi nič, meni nič!

Popade me glasen smeh,
stresa mi telo,
tečejo solze ...

nada pecavar