KOZOLEC
Sredi travnika
s polnimi usti otave
ponuja obed.
Ko nahrani vse,
so na lesenih latah
le še škrbine.
Brez zob nasmejan
čaka ponovno košnjo
dišeče trave.
Otroški časi
belih brkov pod nosom,
spomini starcev.
Kliče obnovo,
preglasijo ga stroji
z vonjem izpuha.
Izginja njih čas.
Trava gnije v plastiki.
Mleko pa smrdi.
Kozolec.
Ampak v naši vasi so pa letos enega starega na novo postavili, dvojnega , še enkrat večjega.
Bomo videli ali bo kaj sena in trave videl, ali služil samo kot skladovnica drva in shramba kmetijskih strojev.
Lp
Ni bilo težko uganit.
Ja, nekaj jih je še, ampak ne služijo več dišečemu namenu.
Lp. Olga
Žal je potreba po več, vsemu vzela vonj in okus. Ne veš več, a ješ lubenico a paradižnik.
Lpb
Res je. Žal je dobiček posameznikov pomembnejši od življenja večine.
Hvala za tvoj postanek.
Lp. Olga
na tvojem mestu bi zamenjala naslov v Kozolec in dobila pesem brez oznak.
Tudi brahki morajo namreč (tako kot haikuji) govoriti sami zase, vsak posamezen ...
lp, Lidija
Sem spremenila ime.
Hvala
Lp. Olga
Zanimiva pesem. Stari časi bodo težko nazaj ... samo v pesmih in slikah ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: olgasem
- 12. 06. 2023 ob 01:07
- Prebrano 245 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 104.4
- Število ocen: 4