Jaz jo imam, me priznati ni sram!

Daje smisel življenju in tudi trpljenju.

Je vedno bila in vedno bo,

le vsak po svoje, predstavlja si jo.

Globoko v sebi, živeli radi bi večno,

ne le par let, in vsekakor srečno!

Človek hrepeni po višjemu cilju,

tudi, ko ima, vsegá v izobilju.

Na zemlji se vse uresničit' ne da,

še bolj, če si človek prizadeva, gara.

Naš konec ni logičen, človek je več

kot rastline, živali, kakor ves svet...

Predniki hvala, ker ste vero mi dali,

kot vem vi pokončno, vedno ste stali.

Ni vas zamajal vsak vetrič lahán,

skozi stiske ste stopali, življenju v bran.

Tudi sama želela biti bi taka,

da ne bi omajala, kriza me vsaka.

Tu na tej zemlji vse je treba sprejeti,

dobro al' hudo in vse preživeti.

Hvala, o hvala moji predniki dragi,

ker zvesti in trdni ste v veri ostali.

tolminka