Ko jutro novo se rodi
in spomini zaživijo
takrat srce objem želi
da tvoja usta spregovorijo
Ko noč objame moj obraz
se solze nove porodijo
v noči temni so okras
ker spomini me bolijo
Ponoči gledam te iskreče
poljube znova mi deliš
zame ni na svetu sreče
saj z jutrom novim spet zbežiš
Tako dogaja se vsak dan
in takšne moje so noči
ljubezni prave ne poznam
saj z jutrom novim proč zbeži
Mogoče krive so cvetice
ki po poljih zadehtijo
mogoče krive so vse ptice
ki o ljubezni govorijo
Srce moje ne pozna veselja
sreče in topline
zima mrzla mi bol zadaja
vsak dan so hujše bolečine
Lepo skladaš besede v rimajoče se vrstice, všeč mi je. A ta bol, skeleča, boleča, nikoli posušene solze - Milena draga, so v tvoji poeziji lastne izkušnje? Če mi pritrdiš, mi bo težko pri srcu. Lepo bodi, Majda.
Draga Majda, življenje ti nudi dosti lepega, pa tudi dosti težkih izkušenj. Meni je nudilo oboje, a ni mi bilo lepo postlano. Marsikaj hudega sem morala pozabiti, da sem lahko šla dalje. Ampak še vedno pišem, ne? A moja poezija je bolj žalostna, zato pa mi celi rane. Presenečena sem nad tvojim sočutjem in se ti lepo zahvaljujem. Vsekakor si enkratna, občutljiva in dobra duša, ki ne vidi samo sebe. Vsa pohvala!
Prisrčne pozdrave in vse lepo ti želi
MILENA
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!