Že dolgo čakam, da me mine,
spodtikanje ob lastne se spomine.
Najlepši pogreznjeni v pozabi,
v mislih se oglašajo le slabi.

Prav zares nekoč bila sem mnenja,
da ljubezen začetek je brez konca,
a v tvojih prsih s kupom hladnega kamenja,
stopila bi na pot nesrečnega brezdomca.

Pristajale so besede sladke k tvojemu obrazu,
lesketala se ti je v očeh naslada,
vse dokler nisem videla v oglasu,
da iščeš žensko, da navadna si baraba.

Saj ne zaslužiš, da se sploh poslavljam,
to delam zgolj zaradi sebe,
ostanke za teboj pospravljam,
in dosti tvoje lažne megle.

Majda Žvokelj