Iz zemlje vroče puhti

in ozračje se naelektri...

Nad gorámi so grozeči oblaki

in vsem so zastali koraki.

"Hitro grablje vzemimo,

na travnik pokošen pohitimo,

da se seno nam ne zmoči,

pospravimo ga, preden poči!"

Veter se zaganja, dviguje,

prevrača vse, razpihuje,

krošnje mogočno šumijo,

po hišah vsa polkna ječijo.

"V daljavi se že bliska, grmi,

le pred točo obvaruj nas Ti!"

zaskrbljeno ljudje govorijo

in z žegnano vodo škropijo.

In razbesni se huda nevihta,

neverjetna res je nje ihta!

Dež kot iz škafa se ulije,

špranjo prav vsako zalije.

Voda pred seboj vse odnaša,

pesek, kamenje raznaša.

Po nebu švigajo strele,

kot bi resnično gorele!

Strašno grmi in se bliska,

med domačini pa čuti se stiska...

Ko nevihtni piš se umiri,

nebo se spet razjasni

in v svoji razkošni lepoti

se mavrica čez nebo razbohoti. 

Dolina se v soncu umiva

in narava spet v miru počiva.

Huda je ura minila,

vsa dolina si je oddahnila.

tolminka