negdje bi zrcalom jutra moji puti
negdje bih niz platno dana
niz buđenje vodā raskrilio bih ruke
i pustio da sama isplovi barka
slijedio bih ljeskanje neubrano okom
dok ona vrluda s plamom bez plana
bez riječi i drhtaja tamo bih
gdje vidici crtaju plave ptice
tamo gdje je druga obala čekala
rasute dane i razdvajala jednu mladost
negdje bi moji prsti dok pjevaju vesla
dok vjetar nove verse oživljuje
prelepe figure, mirko, užitek je čitati.
lp, m
Hvala, miko.
Lijepo je i potrebno je imati komentatore.
Hvala na pažnji.
lpm
Hrepenenje, ki prežame tudi bralca/_ko ... čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana :-)
Lijep pozdrav,
Mirko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!