Postavljam se pred ogledalo in se vrtim,
ter iščem kateri je pravi pogled.
Katera guba mi ni všeč.
Je tukaj kdo, ki vidi tudi ozadje?
Mislim – mene, ne samo štrlečih stvari ...

Včasih besede kar same pridejo na dan
kot dlake na obrazu.
Ne morem jih nadzorovati.
Štrlijo iz moje glave in me po svoje motijo.
Ampak ne čisto res.
Če se podrgnem z roko po obrazu
so včasih prav mehke
in sem zadovoljen s seboj.

Prav takšne so besede,
ki se včasih porodijo v glavi.
Na žalost si jih ne zapomnim vedno,
so kot metulji neulovljivi
na sveže pokošeni travi.

Lovim jih z rokami;
nisem še poizkusil s sladkimi besedami.
Tudi drugih besed,
tistih slučajno rojenih,
ne ujamem več.

Stojim pred ogledalom.
Pa se pravzaprav ne vidim.
Tisto je odsev nečesa drugega.
Grem raje loviti metulje na travi.

Tomaž Jevšenak