V nedeljo, 28. maja se je na Mali sceni Šentjakobskega gledališča dogodil 24. literarni večer "ŠENTJAKOBSKO JE POEZIJA."
Prvič so se na njem predstavili: Irena Pajnik Beguš, Borja Bolčina, Maruša Mugerli Lavrenčič, Renata Cigler - Gandolfo, Milan Žlof, Ana Maria Beguš in Eva Cehtl.
Preizkušeni šjpjevci smo bili: Zala Simčič, Sara Špelec, Taja Vetrovec, Dragan Mitić, Nataša Gaši, Peter Jud, Miha Vlaj, Tara Ferbežar Felgner, Dora Arh, Janez Vlaj, Luka Vasle, Dimitrij Škrk, Tadej Novak, Ivanka Kostantino, Miha Zemljič, Milen Žniderič in Marko Skok - Mezopotamsky.
Interpretirali smo tudi dela odsotnih: Ane Porenta, Kaje Grozina, Damjana Japlja, Eveline Žefran, Brede Konjar, Jane Kolarič., Andreja Lutmana, Marije Praprotnik, Lidije Polak, Franja Frančiča, Klavdije Kie Zbičajnik in Alenke Kokolj.
Za muzikalne predahe sta z avtorsko glasbo poskrbela: Dora Arh in Borja Bolčina.

Uvodoma je zazvenela pesem pred kratkim preminulega pesnika Vena Tauferja (1933-2023):
ORFEJ

o pomladi poje pod cvetočo češnjo
v angelskih rokah drži note narobe
poje angelsko žalostno in vražje smešno
ženske in otroci ga gledajo brez zlobe

cvetovi se usipljejo na čelo odmeva mu v glavi
vrane čakajo da sadovi dozore
v grlu mu slina glas ustavi
med zobmi ženske in otroci že čutijo pečké

njegovo srce je ujeda
na nosu mu sedi v oči ga gleda
s sapicami perutnic hladi mu smrtno srago

njegovo srce je ujeda
izkljuje mu oči v lobanjo seda
v zatohli suši grebe s krempeljci za vlago

***
Sledila je zapoznela podelitev šentjakobice Petru Judu in interpretacija trojice najpriljubnejših besednih umetnin 23. ŠJP-ja, ki so ulovile dovolj glasov (iz Slovenije, Hrvaške in Indonezije) in si tako prislužile šentjakobice so: Abdullah Al-Udhari Mojce Fo in Torta Sare Špelec, ki sta dobili enako število glasov, največ glasov večdeset glave ljudske žirije pa je osvojilo delo Tare Ferbežar Felgner: 22. junija, sreda bo.

ABDULLAH AL-UDHARI

//Umm-al-Ala bint Yusuf(d.1050):
Listen to me, sugar daddy: You can't take girl for a ride.//

V Granadi hodijo griči
navz
dol.
S Sierre Nevade
navz
dol vdirajo slapovi
mrzlega zraka
in v mesto od vsepovsod pritekajo potoki
granatnih jabolk.
Navzdol valovijo moji koraki,
tudi avtobus se vali navzdol.
Zgoraj ostajata Alhambra in mesto mrtvih.
Sonce sije,
klanec je
strm
in vroč,
trenutek ustavi
vse,
avtobus, granatna jabolka, slapove mrzlega zraka s Sierre Nevade.
V mojem zrklu za šipo avtobusa obmiruje še
Nekdo.
Težak kovček hoče navzdol, fotoaparat za vratom hoče navzdol,
potisnem ju na avtobus, ki čaka,
z nekim šoferjem, ki čaka.
"Gospa, kovanček vam je padel."
Nekdo stoji ob meni, bega z očmi.
Gleda na tla.
Jaz begam z očmi, stojim.
Gledam na tla.
Kovček samo stoji. Fotoaparat stoji. Avtobus stoji.
Kovančka ni.
Ničesar več ni, celo trenutek se je skril
v mirovanje.
"Gospod šofer, kovanček mi je padel."
Rečem.
Šofer ne pogleda.
Vratom avtobusa se
mudi.
Prodirajoče gmote mrzlega zraka s Sierre Nevade
potisnejo
granatna jabolka v mesto.
Potiskajo v mesto sončne žarke in avtobus in naju.
Tisti Nekdo poleg mene je Abdullah. Pogledam ga.
"Kovanček bo nekomu za srečo." Odvalim srce.
"Srečen kovanček." Odkotali srce Abdullah.
"Kovančku se ne mudi. Sedi. Čaka. Tudi nama se ne mudi." Rečem.
V mestu,
pregnetenem od
sočnih granatnih jabolk,
zavlečenih v zakotja ulic in v osrčja malih knjigarn,
spijeva najbolj zanič kavo
in v svet
nebrzdano spustiva
horde
belih konjev.

Poezije.

Mojca Fo

***

TORTA

 

Odkar sem jo za-

bodel v biskvitno

srce in se

prepojil z njeno

marmeladno

krvjo,

nisem več

 

sam svoj. Spet in

spet sanjam

tisto

 

(kristalno) noč,

ko so

predme

položili njeno

 

medeno telo s

smetanovimi

lici,

 

robidovimi očmi

in marcipanovim

popkom ... jaz

pa sem jo

kot

 

žgalno daritev

raz-

kosal, ne-

usmiljeno

nabodel na

kol

in jo

 

kot pečat odtisnil

na svoje

 

nebo.

Sara Špelec

***

Petek, 10. junij 2022

22. JUNIJA, SREDA BO

22. junija zjutraj, sreda bo, se bom v Reutlingenu vkrcala na vlak za Stuttgart. Imela bom dva kovčka,
eno torbo, en nahrbtnik in vrečo. Ko bo vlak speljal, bom še stala. Obrnjena bom proti oknu. S
pogledom bom iskala streho hiše, katere ena izmed sob je bila v izdihih ene jeseni, v eni zimi, v eni
pomladi in v vdihih enega poletja moj dom. Nato se bom malo sklonila in privzdignila glavo, da bom
lahko videla ruševine gradu na hribu nad mestom, na katerem sem skoraj vsak dan puščala svoj pot in
sprehajala svoja razpoloženja. Zdaj se bom obrnila proti pošti, na katero sem tako pogosto odnašala
pisma in pakete. Nach Slowenien, bitte. S pogledom bom še dolgo sledila hitro izginjajoči železniški
postaji, nemalokrat začetku in koncu mojih potovanj. Oči bom imela široko odprte, želela si bom, da
bi se vse te zadnje podobe vžgale v moj spomin. Vsak še tako vsakdanji, morda nikoli prej opažen
okrušek Reutlingena bo v mimobežanju vzbudil melanholijo. Ko bodo izginili prav vsi obrisi mesta, se
bom usedla, zaprla oči in zajokala.
Celo pot bo tako, v Stuttgartu, v Münchnu, v Salzburgu, vse do Ljubljane. V vseh prejšnjih vračanjih
je obstajala gotovost, da niso zadnja.
V kovčku bom imela nekaj fotografij, na katerih stojim objeta z ljudmi, ki sem jih poimenovala
prijatelji - nemara hitreje, kot bi to storila doma. Morda zato, ker je deljena izkušnja tujstva kot
rodovitna, pognojena humusna prst, kot prvi, že izpolnjen pogoj, kot katalizator za kaljenje
prijateljstva. Morda zato, ker kot tujci v svojih osamljenostih vzgojimo več odprtosti za bližino. Morda
zato, ker je enostavneje živeti v slepilu, da so znanci prijatelji, kot živeti v resnici, da si sam. Morda
zato, da bi sebi in ljudem doma dokazal: Tudi na drugi strani sivih tirnic pod modrim nebom sem
sposoben stkati vezi! Morda zato, ker so, četudi nemara začasni, preprosto prijatelji.
V kovčku bom nosila tudi palce, za katere sem zrasla, preživete osamljenosti in živeto samoto,
hvaležnost, nekaj nejevere in nekaj ponosa, da mi je uspelo, veselje, da me na končni postaji nekdo
čaka.
In ko bom v Ljubljani iz kovčka zlagala spomine, bo vzcvetalo domotožje.

Prepričana sem, da bo tako.

22. junij, sreda je

Bilo je tako

bi rada napisala. A ni bilo.

Ko sem s svojima dvema kovčkoma, torbo, nahrbtnikom in vrečo stala na reutlinški postaji, je začelo
deževati. Vlak je imel trideset minut zamude, kar je dodobra zapletlo moje potovanje. Vkrcana potem
zaradi visokih živih mej ob straneh proge razen hriba, ki je bil pač malo višji, nisem videla ničesar,
okruški Reutlingena so nevidni, nevideni spolzelo mimo. Prtljaga ni bila varuh spominov - povzročila
je predvsem vrvohojo med frustriranim javkanjem zaradi stanja nemških železnic in jeznim
godrnjanjem nad samo seboj, zakaj, zaboga, na svoje poti vedno vlačim toliko stvari. V moji glavi se
je nekaj, verjetno posledice nespečnih noči, napihovalo in pritiskalo ob moj skalp, moje čelo, notranjo
stran mojih zrkel ...

Kot bi Nemčija hotela poskrbeti, da je ne bom več pogrešala.

Ko potem proti Münchnu poslušam Me gustas tu, vseeno jo.

Tara Ferbežar Felgner

V čezpoletni lov za šentjakobico smo predstavili 31 besedil (eno delo je bilo diskvalificirano, ker ni bilo javljene odsotnosti), izven konkurence sem predstavil svojo pesem.
Na koncu je seveda sledilo druženje ob prigrizkih in požirkih. Seveda so si prisotni tudi tokrat potegnili iz predala pesem za domov, nekateri pa tudi kakšno knjižico : )
Nasledji ŠJP večer  bo enkrat v jeseni.

Za ŠJP,
Marko Skok - Mezopotamsky