Nisem edini kamen, ki ga je vrgla.

Nisem sam pred njenim pragom.

In nisem edini, ki ne popije svoje kave.

Juha in meso ne prideta na mizo.

Postal si kot jaz in ne igra nobene vloge, da sem.

Vse si mi vzel, okus zasanjanega veselja in okus skrbi.

A žaloval nisi, ko si vedel, kako žalost ubija, ko od dneva

jemlje svetlobo, ko zanemarja in uničuje dušo.

Postal si moj prijatelj, razumeš dušo, rojen si iz današnjega dne in postal si moj ljubljenec.

 Pogledal bom v tvoje oči in moje ustnice bodo pričale o ljubezni.

 Pogrešal te bom, in upam, da bom prišel k tebi in poljubil veter,

ki prihaja iz besed, ki jih nihče drug ne more izreči.

Ljubim te, čeprav že dolgo nisem vedel za ljubezen in ne vem

zakaj slavček poje v grmu španskega bezga.

In zakaj metulji šepetajo, ponoči, ko utripajo luči?

Zdaj vem, da ima vsaka črka pomen in, da so vse besede skrčene na dve besedi.

 Ljubezen smejočega srca, ki pozna samo pomen lepote in njen sijaj.

 Ohranjaj zvestobo moje slutnje, da si moj in moje babice,

da si v času mojega stvarjenja, in ko se bom poslavljal bo vse moje

hrepenenje čakalo nate.

Kaj mi bodo kamele, besede in melodije? Kaj rabim deželo, ki

me sprejme in kjer srečno spim?

Kaj rabim vrtnice, nežnost in večnost? Dokler si ti vzvišen nad obstojem.

Dokler si življenje v moji čarobnosti in tvojem svetu, so moje

vse sanje in njihov obstoj.

DragoM