nihče ni več boljši
v ugaslih očeh
ni več rumene
niti modre hiše
poravnani stolpi
v kredi besed
provinca so palače
teža zlata glineni golobi
snežinke ti spijo na vekah
kot materi
vsi so zdaj ptice
iz zenic sprhutajo
v zlatem tkanju svetlobe
o nauki
iz prstov prepredene niti
ne biti
vse bliže in bliže ne biti
kjer se o sebi več ne izreka
poleti
iz roke
kamnite
kjer odprejo oči
porečejo dan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!