DEŽ
hodi po prstih
in para dan.
Bledikavi ostanki visijo
s poklapanih vej in streh.
Tihotapijo se vame
bosonoge meglice,
ki me obešajo na hladno vrv.
Zajamem zrak.
Globoko, v trebuh.
Napihnjen se dviga.
Počasi izdihujem kaos.
Mislim na Aridiano.
Mehčam se in odpiram,
pustim kapljam, da izperejo
kri in sokrvico,
neizhojene sledi in molitve prednic,
krike nerojenih.
Šarenici postajata zeleni.
Nada, hvala za to deževno pesem, katera se me dotakne ... še posebej zato, ker imam tudi sam pesem z naslovom Dež, kar me še dodatno veseli. Lp, Caki
Zdravo!
Ja, to je zanimivo, že večkrat sem ugotovila, da imamo pesmi z istim naslovom, vsebina pa je seveda zelo različna, pozdrav Nada
Kako blagodejen je dež - tudi za naše znotraj zaklenjene svetove ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
