Včasih se pogreznem v tisti letni čas v katerem se pogosto dež izmije. Tisti brezskrben letni čas, v katerem po prhli črnici lovim sanje in regradove lučke.

Ni me strah vetra, ki mi razmrši lase. S ponosom povem, koliko sem star. Nosim obutev, v kateri lahko svobodno tečem in raziskuje svet. Ko jočem, jočem zato, da se očistim svojih čustev, ne zaradi dogodkov v resničnostnih šovih. Ne grizem nohtov, pač pa travnate bilke. Ne želim si lepotne operacije, pač pa ozdravitev svoje duše.

Ni potrebno, da človek izbira zgolj med belo, modro ali rdečo. Če se sam zna odločiti, lahko izbere ocean cvetočih vijolic.

Spominjam se življenja v senci bahato razkoračenih kozolcev, polnih rumenega ječmena, blede rži in rdeče pšenice.
Besede, kot so težave in polne glave v njih nikoli niso prebivale. Z njimi sem lahko slišal samo glas vetra in videl ptice, ki so letele proti žgoči pripeki in si na višini ohladile peruti. Kot sveže zgodnje jutro, ki razmakne sive pajčolane so se razpršile v še neizrečeno poved in mi pri tem pozabile odgoviriti na vprašanje - kam vesolje raste?

Jernej Jager