SLUTNJA
smo listi na obrežju
ostanek jeseni
zataknjeni v razpoki
med sanjami srne
na obronkih betona
nosimo nasmehe
brez barve na licih
nevidni pasanti
na luknjastem tlaku
v drevoredu pozabe
nemi krik
je splašil objeme
in ko se globina le sluti ali ko jo skoraj povsem vidimo, a nima imena, takrat se poezija zadovolnjo smehlja
Všeč mi je ubesedovanje skoraj neznatnega sveta iz razpok, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
- 12. 05. 2023 ob 18:43
- Prebrano 367 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 120.32