Hudobec skozi rešetke

gleda na dvorišče.

Na drugi strani dvorišča

stoji zid.

Siv je, krvav in rjav,

poln sovraštva.

Hudobec, poln zlobe

gleda zid, okoli zidu

pa se teptajo lažnivci,

prevaranti in hudodelci.

Hudobcu je čez deset let

hudobije dovolj.

Na rešetko si nalepi otroško

sliko z rožami in soncem.

Spomni se na otroka,

ki mu je umrl "v naročju".

Hudobec čez štirideset let

gleda v zid sovraštva.

Okrog zidu orjaki s palicami,

orjaki z noži in koli, 

zid pa pobarvan s soncem

in cvetjem.

Hudobec nekega dne spet

gleda v zid.

V sebi nima več sovraštva.

Ni več hudobec........,

vrata pa se odprejo.

Dva orjaka ga zgrabita,

odvlečeta ven in postavita

pred tisti zid sovraštva.

Na zidu ni rož,

niti rumenega sonca.

Na zidu ni več bledice,

ampak.....kmalu poči

zid sovraštva,

popackan z ostanki hudobčeve

glave in naročja.

Majhno dete mu sedi tam

in gleda v zid z 

žalostjo v očeh.

Na Svoji Poti