V kaj zavije mati dete,
pozimi, ko nima niti kosa blaga?
S čim napolni usta,
polna joka in gorja?
Kam skrije se,
ko spomladi lije z neba?
Nima cerkve,
da bi pred obličje šla.
Nima poguma,
da bi rešila se pekla.

Ti ki po cestah trosiš,
ti ki so ti usta vsakdan polna.
Ti ki novo obleko oblačiš,
ti ki ti postelja je mehka kakor volna.
Bi dal kos kruha
in vrč bele kave?
Kaj pa ponošene čevlje,
ali morda odrekel se svile prave?
Bi izpustil eno potovanje,
bi odstopil vreče tvoje pšenične planjave?

Jaz imam ničvredne kupe poslikanih platen,
ter nekaj verzov bolečih.
Sivo staro mačko v sivem stanovanju,
par zlatih cekinov v dlaneh krvavečih.
Jaz dam tej ženici,
svoj svetašnji zimski plašč.
Jaz dam ji tudi nekaj moke ,
iz svojih starih zaprašenih kašč.
Tebi pohlepnež in bedak,
pa pesem tole – naj pove ti da si pravi siromak.

roja