
Roža je najprej majhno seme,
tako drobno in nikomur v breme.
Seme neslišno vzkali,
Spomladi, ko se narava prebudi.
Požene korenine,
S steblom pa rine v višine,
potem zrastejo listi,
zeleni, kot ljudje od zavisti.
Kmalu na dan pokuka popek
in že misliš, da je popoln za v šopek,
ko se naenkrat razcveti.
Na kar pride človek
in ga pokosi.
Če bi kdorkoli drug objavil to pesem, ne bi bila tako popolna.
Ker pa je zrasla na Vrtovih (brez bodeče) Neže, je pač popolna.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Neža Vrtovec
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!