Odtisi radostnih ljubezni se spotikajo po promenadi.

Vinsko rdeči, olivno zeleni, žolčno rumeni, umirajoči, zadihani in prepereli. 

A vsi v kapljah rose, upajoč na aprilsko brstenje.

Rekla si, preden si prekrila veke in zamrznila okus, 

naj uživam, in kako bo barva v kopalnici zajokala in plesen bo pogoltnila še zadnji medeni vdih, ki vzdržuje utrip.

Smrti in pepela. 

Je mogoče že polnoč?

Ali je poldan?

Pravljične urice prerežejo poti, in ni še končana nedeljska maša.

Sem se res prebudila ali sem le sredi branja berila?

Ali je sen v obilju pomešal verze in pravila?

Ne vem.

Ne sprašuj me.

Ne vem.

Ne zahtevaj.

Ker nočem.

Vedeti.

Gospe pri sosednji mizi sprašujejo po ceni vina, a vendar zapoje razum in miza je polna kozarcev in njihove note in rane odzvanjajo še dolgo v noč.

Goveja juha se je že davno shladila.

V vzhod, v poldan, ko v zvoniku udarja h kosilu.

Ni časa za smeh.

In za pomivanje tal in brisanje prahu, ne želim si minut za kuhanje in pranje perila in zalivanje že zdavnaj zoglenelih trat.

Naj udarja zvon.

Naj odmeva.

Naj kliče h kosilu in h goveji juhi in pečeni putki.

Naj kliče k mizi brez obraza.

Odtisi ljubezni se še vedno spotikajo po promenadi.

In pesnijo ponovno pomlad.

sheeba