V daljavi še slišni tvoji so koraki,
in v zraku vidni brisi tvoje silhuete,
moje misli spet so žarno vnete,
zbujam pesmi, ko ljubila si poete.

Po eni strani pride se do konca
in takrat potihnejo besede:
ko za luno skrivava poglede,
sva kot slika na pògradu modrine,
ki prehitro plove med temine.

Vse je isto, le ona ne prihaja,
v zvezku spominov pa nekaj ostaja:
tam so sence v igri za prosojem,
in fanfare s sivkinim opojem,
tam so zgodbe najine pomladi,
za zastorom pa vabijo pogledi,
kot verna priča tistim sladkim bojem,
ko še gnezdil na vzglavniku sem tvojem.

Spet bi dvignil jadro nad reko ali morjem,
daleč, globoko in visoko, vse do sonca,
tam lahko začneva skrito od začetka
in po drugi strani prideva do konca.

F2#Caki