RAZPIRANJA

Odkrhki luči
so polegli v dlan,
ki je zajela topel veter jutra,
da bi ogrela
mrzlo srce ptice,
bežno vržene
čez horizont obljube,
da bova edina resničnost
za oba.
In potem sva se oblekla
v turkizna razpiranja
in se zapletla v lase dreves,
ki so sanjavo
stražila močvirje
najinega shajanja.
In glej,
razpiranja v žitu,
ki zori v opoldan časa;
ta nama odteka
v zvezdne tolmune,
nemirno skodrane
s poljubi
žlahtno vročimi.
In še zadnja razpiranja
bova srknila
iz skodelic novega jutra,
ko bova nebesna hodca.

Burjak