Angeli so le dobri ljudje,
katerih ne vidiš ponavadi,
raje oni tebe le
(o)pazijo, kadar potrebuješ jih,
so vedno tukaj nevsiljivo prisotni.

Nenavadna je navada (osla),
Nevada  sredi  Gozda iznenada
kakor klop se te(pca) oprime.

Zdaj pogled tvoj (nič) več ni kralj uvida,
na reči grobe, površinske si navezan;
debeli vozli ladijskih vrvi povezujejo
vse marmorne  grobove, sicer utvare (teh - dni)
sivine razbežijo se po svoje.

Solze milo nekoč ti umijejo oči,
ni dovolj privzdigniti obrvi za hip,
marveč spustiti veke, vase iti ...
... v opoju tihem misli skriti.

Tedaj angel spet bom tvoj,
ki lahko me vidiš.

RAjko Jerama