Pogovarjam se sam s seboj
nekateri bi rekli, da izgleda kot srdit dvoboj.
Dva sogovornika v isti sliki,
ki z različnih pogledov govorita o isti obliki.

Včasih grem ven – v naravo
pod drevo se usedem in se zagledam v kravo;
Kako srečna je lahko žival,
ko tako stoji sredi travnika
in je ne zanima človeška drhal.

Rad bi se ulegel v travo
s pogledom pripetim na oblake.
Rad bi zaspal na produ za Savo;
dokler ne bi nekje daleč zaslišal korake.

Še raje od vsega pa bi pustil hitri vodi,
da se v vrtincih igra ob moji goli koži.
Pustil bi rad naravi, da se z mano igra,
da me z listjem ljubkuje in z vetrom crklja.

Poln sem stvari, ki me jezijo
po moji duši se prestrašeni duhovi podijo.
imam prijatelje, ki jih ne pustim blizu
in tiste, ki mene ne želijo v tem nizu.

In potem se pogovarjam sam s seboj
nekateri bi rekli, da izgleda kot srdit dvoboj.
Dva sogovornika še vedno v isti sliki,
ki z različnih pogledov govorita o isti obliki.

Tomaž Jevšenak