Ko mene več ne bo

Nekega jutra ko sonce spet,
na zemljo posije,
nekega jutra, ko spet vsi
v službe hitijo,
nekega jutra, ko spet sreča
v srcu zagori,
nekega jutra, ko mene več ni.
Takrat ostane le spomin,
name in to,
kar z mano je bilo.

Kot sonce sem iz zibelke ustal,
žarel daleč naokrog,
polnil s srečo sem ljudi,
in dal ljubezni dih,
a zdaj ostane samo prepih,
sonce čez okno sije tako kot
tistega jutra, ko mene več ne bo.

Zdaj je še čas,
da živim kot lahko,
ljubim tebe kot zlato,
upam da vse ostalo bo,
tako lepo, tako tesno,
kot samo s teboj mi je,
živim zato, da ljubim te.

Kot sonce sem iz zibelke ustal,
žarel daleč naokrog,
polnil s srečo sem ljudi,
in dal ljubezni dih,
a zdaj ostane samo prepih,
sonce čez okno sije tako kot
tistega jutra, ko mene več ne bo.

Mogoče pa zapisal se bom nekje,
v srcu, da ostane moje ime,
da živi tudi takrat,
ko mene več ne bo.

Mef