Zasliši se v daljavi tiho, nejasen glas zlatih trobent.
besede kakor črne ptice, zasliši v noči regiment,
napev kot mano mu pošilja velikodušni firmament,
budi orkester gorko nado, ljubezen je njih dirigent.

Daleč od doma strah kraljuje, svinčeni lije dež z neba
po hrbtih bije smrtna toča brez trohice usmiljenja,
kriči povelja hripav stotnik, peha soldatov kontingent
budi orkester gorko nado, ljubezen je njih dirigent.

Trobenta zlomljena in flavta, prelomljen v dvoje je fagot,
raztrgan boben, člani orkestra, negibni gledajo v nebo
kapelnik lep je ko objema, svoj dragoceni inštrument,
budi orkester gorko nado, ljubezen je njih dirigent.

*****************************

Ko tužno trobi ta trobenta čez črno goro gromki glas,
mrlič ti maha mrko gleda, grozeče čarno črnolas,
soldati sablje zavihtijo, začne srdit se smrtni raj,
odpro se nenasitna vrata v podzemlje mračno nastežaj.

Svinčena sodra se usuje, krvavo koso žeja kri,
vojak vojaka vrag po volčje, človek človeka živ črti.
preklet pekel požira duše iz brezna ni poti nazaj
odpro se nenasitna vrata v podzemlje mračno nastežaj.

Gregor Markič Factotum