V lesketajočo se belino
se čez noč preoblečejo
puste, temne roke.
Jemljejo vid -
da lahko vidiš več.
Molčijo.
Odklepajo.
Čakajo.
Vabijo v odpuščanje.
Spomniš se
vonja materine kože
in vseobsegajoče topline.
Počasi odpreš vrata v temo.
Slišiš korake, ki bežijo
in hlipanje otroka,
ki je stisnjen v dve gubi
Ne ve, kje naj išče druge.
Šmrklje in solze briše
v rokav strganega puloverja.
Prižgeš roza plamene
in prestopaš skozi
odmeve zapuščenosti,
dokler ne začutiš popolne praznine.
Napolni te z mirom.
Praznina, ki pomirja ... pesem nas vodi prav tja.
Redki trenutki a zelo posebni, da se splača kdaj prepustit, pa čeprav vedno ne prideš do njih, pozdrave Nada
Pesem, ki konkretno in simbolno (o)zdravlja notranjega otroka ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!