Naj bo že konec 

te jokajoče pomladi.

Spusti se Sonce 

ob zvezdi hladni. 

Visoko še višje 

med belimi oblaki. 

V tej blagoslovljeni noči 

mi k srcu prirasti. 

Da razsvetlijo se velike stvari. 

Trenutke srčne v stvaritvi 

z žarki. Le njih ni moč poustvariti. 

Ostri so meči na dveh 

svetovih pararelnosti. 

Kjer smo samo oblaki

razgrnjeni. Nebo hoče

tišino topiti, ko zvezda pleše

ob sentimentalni ariji. 

Z burjo divje pihajo vetrovi 

in ti pomlad zdaj joči. 

Ko pesnik vidi vse svoje 

prečrtane strani med 

plesočimi metulji. 

S srcem svojim in 

tujimi življenji. 

Joka pomlad v rožni solzi. 

Na soju neopisljive žalosti. 

In... Blagoslov noči neprespani! 

Le kaj bi bilo, 

da vrtovi cvetni,

pesniški ne bi žalovali? 

Moj pesnik pomladni. 

Samo ti joči! 

Dragi moj angel varuh zlati. 

Izdihni vse iz duše svoje. 

Brez greha smeh, pomladne

o ljubezni solze in tihe strahove. 

Blanka Drnovšek