je nekakšen prostor v katerem se zdi da živiš z ljubeznijo in brez napora

in noč je od znotraj videti kot molitev

izbral bi med spomini najlepše

vendar le sence so v mraku sobe in daleč naokrog vse že spi

ničesar usodnega več ni

kot da smo se naučili živeti za trenutek 

za dobre misli ki bi jih nabirali kot sončne dni 

 morda se ločujemo od dobrega in zlega

estetika zdaj sloni na športnem avtu in velikih obsegih

tako v zaton

brez obžalovanja

s kabrioletom slamnikom in dolgo ruto kot marilyn dekadentno

epohalno

kot james dean

ostala mi je le še sestra

prišli so vnuki njen dan mi je bolj jasen tegoben srečen jaz živim nesmisel

bos spustil sem se že zdavnaj in gledava se kot v dolgem hodniku prišel je chat mi reče

kot da sem še tukaj

in kar živiš

in kar živiš

miko