Smeh se je v kapljice skril,

po licih planin se razlil.

V kristale toploto zavil.

Čakam, da se bo stalil.

Led še v utripajočih prsih vztraja, 

zanemarjenosti mraz kar traja.

Ljubezen se vetru predaja, odhaja.

zaupanja sonce zahaja.

Votlo drevo, izgubljeno vesolje,

dih žalovanja ga kolje.

Sam brez svoje volje

stoji, kjer gozd objema polje.

Ampak jaz nisem le votlo drevo, 

sem človek, srce in telo.

Z dušo, ki čuti,

zaznava skoz tretje oko.

olgasem