le komu se vse to smili
ves ta kupleraj pohlepa
z obrazom skobčevke
nadutost intelekta
ta zelnik poldrugih resnic
ta spakedrani pritlehni
represivni um
so green with envy
čigavo sočutje še zmore
gledati vse to
in ne zasovražiti človeka
lep hudičev posel
vsa ta grdota
in lep angelski posel
ubogi georg
na vse to reči
lep si človek
povzdigniti ikono
nad idolatrijo kot marilyn
kot giocondo
znaš reči
lep si človek
ali znaš le brskati po blatu
iz svoje boljše vednosti
ki leti tako visoko
in večno najde mrhovino
kako si mi presedel
prašiček
ki že drugi teden ležiš v kadi
konstipiran od silnega čipsa
z libidom razjarjenega polža
in pišeš smisle svojega upora
kako dolgo te poznam
provocateur
tvoj zelnik
tvoje zadoščenje
nekoč ti bo postreženo
s tvojo lastno sodbo
Kakor merim, tako mi bo odmerjeno.
ja, postavlja se vprašanje ali je kritika kritike samokritika in ali je kritizerstvo, pozerstvo tisto kar se kritizira.
čreda je itak gluha in hoče pomendrati individualnost. um, ki vlada čredi je golo koristoljubje, celo tako daleč, da filozofično trdi, da kar ni koristno ni resnično, ne more biti resnica. ravno to ni res, trdi kritika.
nekaj drugega pa je sodba, estetska, ali kakšna druga arbitraža, ki je največkrat prikrito ali odkrito samopoveličevanje, oblečeno v modernistične krpice kritike.
dobro je na to razliko opozoriti, da ne bi sami ostali brez besed pred izrazi, sluzast tekst ipd.
hvala za odziv, svit.
stvar je odprta.
lp, m
Vječna tema propitkivanja individualnosti ljudskoga uma. Ne daj se, Miko!
Lp, Katica
Sodba ali kritika je poleg "obdolženca" - lahko tudi za vse nas, bralce, da si izprašamo, izprašajo vest, sprejmemo načrt za obrat na boljše. Berem pozitivno, tako živim! Kot sodba, ki navkljub vsemu išče in najde pravo pot!
Lp, F2#Caki
Miko,
dobra pesem, ki te spodbudi k razmišljanju
Lep pozdrav, Dejan
Katica, Caki in Dejan, mogoče sem hotel nastaviti ščit, pa sem vrgel kopje. težko je tudi meni razumeti, da je nekdo nacionalist, šovinist, zdraven pa verjame, da lahko ljubi, ali pa sovraži pesništvo, zraven pa piše pesmi.
do dna blatno srce lahko izreka hvalo in ugrizne šele z molkom, itd. v neskončnost. hotel sem izpostaviti razliko med kritiko, kritizerstvom in sodbo, estetsko arbitražo, ki se je vsak avtor z zavestjo teže stvari o kateri se govori poskuša izogniti.
in o sodbi vobče, ki je moralni um, padec v odnosu do stanja milosti, oz. izgubljenega raja, kakor jaz to razumem. težko je potem poslušati v neskončnost, ha ha ha, kakšna nebesa, s preprostim zagovorom bika, potence, baala, ki menda tega sploh ne potrebuje.
in si rečeš drek. ni, kjer bi si kupil pameti, moram se opeči.
resnično, pravični sije kakor sonce. to vsekakor nisem jaz. njegova beseda je lepa brez leporečja ..., vendar mu tudi okrasje ne škodi.
dovolj za sedaj. hvala vam za vašo dobronamernost.
lp, m
Kdo sem, ki sodim? V ogledalu je tudi moj odsev!
Kriv ali nedolžen, tukaj sem! Odlična!!
Lp, Drago
dobro vprašanje. sodba, ki spremlja percepcijo je hipna, sprejmi zavrzi, dobro slabo, črnobela in gre v afekt, postane mnenje, ustvarja čredo.
mislim da temelji na idealu, idolu, ki sploh presvetljen ni in determinira cele kulture.
kaj hoče reči tisti, ne sodi, ...
kako osvojiti nebesa, potem, ko smo izgubili nedolžnost.
povrniti zavest, da to so nebesa.
eh
lp, drago,
kdo ima še čas za to ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!