Težko je zliti v pesem tisoče utrinkov,

iskre tisočere, ki preletijo trebuh, kožo,

preletijo mišice, srce in vsako celico telesa ...

Zato zdaj pijem že četrto kavo v ranem jutru.

Ko prideš po neskončno dolgih časih,

v veselju prekipevata telesi, skrivajo se misli;

pretresava sveta probleme, primerjava mišljenji ...

Skrivnost obiska mora se razkriti! (Premišljujem).

Buren je dotik med nama, a grize me vprašanje,

kje je vendar tvoja draga; kje tvoja je ljubezen?

Počutim krivo se, a ne sprašujem.

Verjamem v vest in da si mož zvestobe.

In res: ko mirno sedeva in zreva si v objemu,

s temnim glasom mi poveš, da sta razšla se ...

Ah, žal mi je, a vera vate potrdi se! Je mogočna!

In tvoja žalost k moji se v neskončnost nagne.

Alef.

Nada