Ta dan ti želim podariti

svoje celotno bitje, svoje celotno življenje,

samo za sekundo, da me boš lahko ljubil,

znova in znova,

tako strastno kot prej.

S sovraštvom, s sramoto,

z občutkom krivde, da si storil nekaj, kar je tako zelo izven tega sveta,

nekaj tako slabega, da bo prizadelo ves najin obstoj.

Ali se še spomniš, kako so se najine ustnice ločile

z besedami, ki jih nihče od naju ni želel slišati,

da je to neresnično, da sva neresnična,

da sva tako izven tega sveta, da lahko obstajava le na svojem kraju,

samo najinem - ki sva ga ustvarila in zgradila samo za naju.

Ampak midva imava ta kraj.

Si predstavljaš? Imava ta kraj.

Ali imaš kraj še s kom drugim?

Komu mar za svet?

Jebeš svet.

Samo za danes se pretvarjajva, da ga lahko obdrživa,

da lahko še enkrat obiščeva svoj kraj.

Ti in jaz proti divjim rekam resničnosti

se topiva v sladki predaji, premagana od neizpodbitne Želje,

igrava na srečo s tistim, čemur bi lahko rekli zdrava pamet,

za en kratek trenutek resničnega stika.

Kjer se srečava, tam ostaneva,

za vedno razstavljena kot zadnja preživela brodolomca

čiste strasti in mrtvega razuma,

na kraju do katerega noben intelekt ne more priti

saj je skrit onkraj najbolj divje domišljije

v dolini pozabljenih duš.

Nočem biti poetična,

želim biti le tvoja za nocoj.

In za vso nepredvidljivo večnost precenjene razumnosti.

Dunja Indah