DANES JE SREDA (združeni proza in poezija)
Danes je sreda, jaz pa kar tičim v svoji majhni sobici z vnemo dokončati svoj prvi roman.
Roman, poln resničnih zgodb, ki sem jih začela pisati že pred tremi desetletji, takrat še kot bolničarka,
zaposlena v tej isti ustanovi.
Ne, ni mi do sladoleda, sem prepričevala samo sebe.
Ne, niti do druženja.
Ni mi do pogovora, tujega vreščanja, tišine, ki odmeva.
Ko me preplavi navdih, je moja želja že od nekdaj biti sama in pisati.
Kljub temu da so vrata mojega malega kraljestva večinoma zaprta, se težko zberem, odlepim od
vsega hrupa, letečih korakov, nenehnega zvonjenja, direndaja, ki ves čas uhajajo z dolgih hodnikov ali
majhnih bolniških sob v moje že tako pozabljive misli.
Danes je še ena poletna sreda, dopoldan, ko se vsa uniformirana vojska zdravstvenega osebja zbere
ob isti uri, da bi nas, varovance, popeljala, zapeljala pod senčno streho divjih kostanjev.
Dan, ko nas prijazni delavci v času poletne sezone enkrat tedensko razvajajo s poskočno muziko
preko prenosnega zvočnika, nam skuhajo pravo črno kavico ter nas velikodušno postrežejo s par
kepicami osvežilnega sladoleda.
Ravno ko sem nameravala dodati še zadnji stavek k pripovedi, sem zaslišala trkanje po vratih.
Po mojem tihem Napreej so se vrata odprla, in že me je gledala moška glava z rdeče pobarvanimi
lasmi našega novega praktikanta, mladega Mateja.
Ob njegovem radovednem nasmehu sem takoj zaslutila prvo prijazno vprašanje.
»Gospa Tanja, a greva?« Ni počakal, da mu odgovorim, hrabro je nadaljeval kar z drugim, v upanju na
pritrditev, še vedno na široko nasmejan, ter mi v spodbudo še pomežiknil.
»Saj ste obljubili, da nam boste danes brali.«
Zavzdihnila sem in se vdala, mu vrnila nasmešek in na mizico odložila stara očala s kimajočo obljubo,
da kar se da hitro pridem. Previdno sem se postavila na noge, se uprla bolečinam v križu in škripanju
kolen, s police vzela svojo zadnjo pesniško zbirko ter se v spremstvu svoje zveste hodulje počasi,
korak za korakom, napotila proti dvigalu. Po treh metrih polžje hoje me je nekdo prijel pod roko.
Sprva sem pomislila, da je ena od sester, vse dokler se ni oglasila ona. »Gremo, stara!« Ha! Seveda!
Aneja! Nekoč moja draga sodelavka in prijateljica, zdaj pa še soseda v prvem nadstropju pokretnega
oddelka. Kdo drug pa me tako kliče že vrsto let, če ne ravno ona. No, končno, glede na moja pozna
leta, kajti čez dobra dva meseca, ko jih bom dopolnila osemdeset, se mi bo ta vzdevek tudi lepo
podal. No, pa gremo, stara moja!
Opirajoč se druga na drugo, sva si počasi in previdno utirali pot mimo številnih invalidskih vozičkov in
množice drugih oskrbovancev. Imeli sva srečo. Dva stola sta bila še prosta in olajšani sva se skorajda
sesedli nanju.
Program se je začel in na odru je že stal sosed Damir, igral na kitaro in nam pel eno od mojih pesmi.
Prisluhnila sem mu, kot da pesem poslušam prvič, čeprav sem jo že vrsto let znala na pamet. Moje
misli so spet odtavale v čas, ko sem to isto pesem na enakem mestu s ponosom brala na enem od
sladolednih piknikov, kot je ta danes. Na rami sem začutila nežen dotik roke glavne sestre Adele.
»Zdaj ste pa vi na vrsti, Tanja.«
Vstala sem, a do odra nisem šla. Odprla sem zbirko, se obrnila proti publiki in začela recitirati prvo
pesem
poseduje srce, ki blaži bolečine
v dotikih notranjosti, kjer počiva mir
je duša za duše mrtvih in živih
pot v svetlobo zadnje poti
v zaprtih prostorih pričara naravo
je kot odprta knjiga prijaznih besed
mavrična iznajdljivost novega navdiha
pravljično okno v oddaljeni svet
vesel otrok s smešnimi imeni
tolažilna igrača, ko drugih ni
pikica, čebelica, ki nič ne boli
z noskom rdečim kot klovn navit
pogum je in upanje v mrtvih pogledih
jeklena opornica negibnih teles
pregorelost, zajeta v globoki temi
iskren objem za objokane oči
svojih let nikoli ne pokaže
ko je treba, se ustavi, v nuji že hiti
je nasmeh dneva, prvi in zadnji
v dobrem jutru ter lahki noči
ne, ona se ne kliče mama ne hči
pa tudi ne sestra
a zakaj jo potem kličemo sestra
v obleki angela modrega brez kril
ker ona je junak v ženskem telesu
Človek z začetnico velikih besed
z rdečo lučko nad utrujenimi rameni
v vseh sanjah neprespanih noči
(iz nastajoče knjige, zbirke kratkih proz - STAROST V MOJEM OČESU)
Sem pretresena ... razumem ... in čestitam za srčnost.
Sem prostovoljka v hospicu.
Hvala Nada!
Lp
Tanja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tanja Ocelić
- 14. 04. 2023 ob 00:00
- Prebrano 187 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 68.35
- Število ocen: 2