Hodila sem po dolgi cesti

prašni

pusti

brez zelenja

stopinje so se zgubljale v blatu

in nikjer ni bilo veselja

Roke so mrzle in prezeble

iskale toplino mojega telesa

a nudila sem jim premalo

nisem našla zatočišča

nisem našla svetlih zvezdic

čeprav iskala sem nebesa

Nekaj se je moralo zgoditi

da vse lepo se je ponovilo

da sem občutila toplino

čeprav se kmalu je vrnilo

vse

kar je nekdaj moje srce ranilo

To so bile slane solze

ki padale so po mojem licu

po moji obleki in rokah

bilo jih je povsod

in niso se odzvale klicu

Klicu mojega spomina

ki mi vsak dan zadal je rano

ker je spominjal me na srečne dni

na krivice in trpljenje

in pred njimi nisem mogla ubežati

čeprav pozaba bi prinesla mi veselje

Zakaj spomin  je zbadal me vse dni

zakaj mi je trpljenje nosil vse noči

dolgo nisem mogla razumeti

čeprav so  pred menoj  vrstili

se tudi lepi sončni dni

A glej

ni bila pozaba kriva

ki je od nikoder ni bilo

kriva je bila misel moja

ki se pretakala je do srca

da srečno ni bilo

Končno sem vse misli zapustila

tiste lepe

kjer zvezde so žarele

pa tudi tiste

ki so bile krive

da moje solze so skelele

Ko sem odgnala misli proč

je kmalu prišlo pozabljenje

ki je peljalo me na dolgo pot

in izbrisalo zadano mi trpljenje

Takrat so sončni žarki me ogreli

in barvite ptice mi zapele

se mi modro je nebo smejalo

mi srce objelo

da ponovno srečno je postalo

Zahvala vsem

ki so me rešili trpljenja

zahvala tudi tistim 

ki so mi zadali rano

na poti mojega življenja

Zdaj vem

da ni vse črno in vse belo

zdaj vem

da tudi zlomljeno drevo

bo enkrat zacvetelo

če bo kdo mu dal ljubezen svojo

ker z njo odgnal bo 

tudi bolečino mojo

In zopet srečno srce bo moje

ker pozabljenje tisto bo

da lica bodo zacvetela

pred katerim sem bežala

in nisem zmogla biti vesela

Milena