Danes čutim,
kako se mi usoda
opravičuje za napake,
ki mi jih je po krivici namenila.

Danes se mi zdi, da so vsi
bogovi na moji strani,
da so mi odvzeli vsa bremena,
zaradi katerih so mi klecala kolena.

Danes sem končno lahko
globoko zadihala,
saj se je strgala vrv,
ki mi je ovijala grudi.

Danes sem tako srečna,
da bi najraje poljubila
vsako zvezdo na nebu posebej,
okoli sebe opazujem žive barve,
prelepe gore, gozdovi,
rožnati prti po livadah,
metulji, ptice, mravlje,
vsepovsod življenje!

V nebo zrem,
z razprtimi rokami,
se vrtim in kričim:
Hvala, hvala za prebujenje,
za nasmeh na obrazu,
spet naivne, skrite želje,
za solze, a tokrat solze sreče!
Od gora odmeva: Hvala, hvala!

Neučakano sanjarim o prihodnosti,
brez solza in grenkih misli,
tako zelo lahko je biti srečen!
Življenje, ljubim te,
a tokrat iz dna duše!

Usoda, tebi pa vse odpuščam.

Majda Žvokelj