kjer bila je duša
je zdaj kup kamenja
povej mi sončen dan
koliko je še življenja
ni več sonca
ni zelenih trav
sreča v žalost gre
v zvezdni hlad dobrav
nonka
nonka
telo mi govori
v postelji kamniti
spati si želi
s sovražnikom si govorila
slišala glas zle krvi
prisego prelomila
zdaj naša sužnja si
na kamnu pa je kača
žalost hlinila
od ponosa pa sijala
da je ljubezni sreča minila
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!