Ko se poravnajo

zvezde,
in se v harmonijo
hrepenečih utrinkov zloži večer - takrat se vroč vosek enakomerno razlije po
ugaslih svečah.
Moj klobuk je nocoj narejen iz slame
in na njem mrgolijo repatice.
Gledam v zaprašeno okno,
kaplje dežja slikajo spomin.
Sveža posteljnina,
globina tišine,
osvežilna prha,
še par kapljic mi drsi po hrbtu,
dišeča rjuha kar vabi,
da se nežno zavijem v njen vonj.
Še okno odprem,
da ujamem tudi svež zrak.
V spalnico vdre vonj po vuzemu.
Zgolj jaz
eden od tisočih ljudi ponižno hvaležen za vsa prizorišča, ki mi jih namenja življenje.
Vem, da ni nihče kriv,
a kaj ko solze tečejo in kažejo smer.
Tam nekje prav v tem trenu neveste prvič srečajo svojo popolno poročno podobo,
in tudi družice v rokah ponosno že dvigujejo kozarce penine
in zrejo malo tudi vase.
Ko odvržejo razparana desetletja kot ponošeno vlečko, jim ostane le nepoznana praznina.
Z zaraslimi prsmi poterpežljivo čakajo na kalitev.
Konca ne vidijo.
Ne, da bi ne želele.
Začnejo tikati vse mimohodne silhuete,
spotikajo jih,
udarjajo z bičem med lopaticami,
pribijajo na križ njihove odpustke,
okronajo še sebe z bodicami trnja
in se oprijemajo vsakega dela svojih nerazvitih kolen,
da bi se ob njih vsaj malo razrasla senožet bogata z zrelim
žitom,
cvetovi šmarnic,
plavicami,
rdečim makom,
svetlobo.

Jernej Jager