Kot neizpeta pesem se pnem v tvoje misli,
moja podoba kot težki okovi oklepa tvoja pljuča,
tišči te k tlom, da se ne moreš odtrgati od mojega spomina.
Kot neobrušen kamen ti režem rane v dušo, da se ne celi od naju,
da nevidna kri polzi v suho zemljo, ki nikoli ni sita žrtev.
Kot nenapisana zgodba te vlečem v neznane globine,
da bi našel potešitev, odrešitev in olajšanje...
Kot divje morje požiram tvoje srce,
da ga ne moreš iztrgati.
Kot ogenj ti žgem telo, ker je ostalo nepotešeno,
ko sem zaprla vrata za najinimi prostranstvi in si ti nisi upal steči za mano.
Pozabi me !

coprnica z barja