ne pišem pesmi več
na zaposluje me
neurejenega ni
č ut ihnila bom
počasi boš dojel
kako
postajam refren
nihče se ne poglobi
vame se rimajo
vse izgubljene mladosti
tudi
preživetje od mene ne terja
sužnja navajena sem
da je čas vse kar imam
porcelan ne bo povsod
v razbiti podobi
ne iz-
ostanem sama
nikoli nisem iskala razloga
Ritmična figura te pesmi je podobna sinkopam ... sporočilo pa razumem kot pogumno zrtje življenju naproti - kljub vsemu ...
oplemenitila ste skoraj vsak (moj) zorni kot.
Hvala, draga Nada! tudi širše
lep pozdrav
"zlata nit kot lepilo, šiv."
jaz imam raje srebrno :)
Ko enkrat postanemo refren, je najbolje, da nehamo peti. Zamenjajmo note in stojalo.
Lepa pesem.
lpb
Poslano:
05. 04. 2023 ob 10:28
Spremenjeno:
08. 04. 2023 ob 09:23
ja, branka.
tako nekako je svet ćudovita sirotišnica
hvala
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: afrokinetika
- 04. 04. 2023 ob 00:05
- Prebrano 201 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 60.43
- Število ocen: 4