Ko se poravnajo zvezde, energije in se v harmonijo hrepenečih utrinkov zloži večer in z njim za hip vesolje, ki šele dobro začenja plesati zapeljivo rumbo. Moj klobuk je slamnat in na njem mrgolijo repatice. Gledam v malo prašno okno, kaplje dežja slikajo spomin. Sem jaz, eden od tisočih ljudi sploh še hvaležen za vsa prizorišča, ki mi jih namenja življenje? Vem,da ni nihče kriv, a kaj ko solze tečejo, ponoči in kažejo smer. Takrat neveste prvič vidijo svojo popolno poročno podobo, ko tudi družice v rokah ponosno dvigujejo kozarce penine in zrejo malo tudi vase. Ko odvržejo razparana desetletja kot ponošeno vlečko jim ostane le nepoznana praznina.

Konca ne vidijo. Ne, da bi ga želele. Začnejo tikati vse ujete silhuete, spotikajo jih, udarjajo med lopaticami in se oprijemajo vsakega dela svojih nerazvitih kolen, da bi se ob njih vsaj malo razrasla senožet z zrelim žitom, plavicami, rdečim makom.