
Kot pravi rek zasadil sem drevo
In z ljubo ženko sva dobila sina
Pisanje knjig to moja je vrlina
Zgradil sem vrstnico ki ni graščina
Moje drevo pritlikavi je javor
Zato pa sin v družini je najvišji
Kar dosti pišem – a moj glas je tišji
Naš dom je toplo gnezdo v vrstni hiši
Naš rod bo rasel v sinu – v moji hčeri
Napisano naj preživi – ostane
Pravnuki naj beró moje romane
Bonsai nikoli se ne izneveri
Ko sinov rojstni dan se zdaj slavi
Požene nove brste in ozeleni
Veš kaj, dedihajka,
to je pa zelo lepooooo ❤️
Lp, Marija
lepa pesem,
Ampak če so romani dobri, jih ne bodo brali samo pravnuki,
marveč še kdo drug, so za vse nas, so dediščina človeštva, mar ne ?
Lp
Zaenkrat je v branju le roman DVOJNIK (naklada tiskano 300 izvodov in 1200 v e-obliki). Morda bo letos izšel mladinski roman LOKA (o življenju Barjanov po propadu kolišč okoli l. 1200 pr. Kr.). V "bunkerju" so: LUIZA SALIGAR (družinska saga), EVANGALIJ PO JUSTU (roman o žrtvah 2. svetovne vojne); SAMO ŠE EN DAN (blodnje in spomini umirajočega) in avtobiografski zapisi VZORNIKI IN SODOBNIKI),
p. s. Če kdo želi roman DVOJNIK, naj sporoči svoj naslov na [email protected], da mu ga pošljem po pošti.
Lepa posvetitvena pesem, ki se ozira nazaj ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: dedihajka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!