Ne odhajaj, ljubljena, pusti svoje stvari v moji omarici

in ne jemlji mi, v svojih vojnah in zmagah, vseh mojih sanj!

V njih si si razpustila srajco, pas in lase, ter puščala

vonj tvojega parfuma na mojem vzglavniku.

Odkar te poznam, vem, kam me vodi pot mojega poželenja

in vztrajno nadaljujem boj za luno, ki bo vzšla med

tvojima bregovoma.

Besede, kot med, iz tvojih globin, prihajajo čez tvoje ustnice.

Odrasti, moja ljuba, bodi vsaj malo vljudna, kot, da me ljubiš

dokler se moje čelo ne dvigne v mraku in moje oči zajadrajo

v morju tvoje lepote.

Oh, gospa Al-Hasan, telo plameni in mimoidoči si objema želi!

Ali ne veš, da je angelski tvoj obraz in tvoje roke, kot krila ptice

in tvoja noč je mehka v nežnem večernem zraku.

Ko se pojaviš, zažariš, kot zvezda, ki se vrača iz sveta nostalgije,

ki se vrti iz zore stvarstva in se je čas ne dotakne.

Pridi v temni noči, pridi za nekaj časa in ne trkaj na moja vrata,

ne poslušaj mojih očitkov

Samo se zazibaj, tako, kot plešeš v moji odsotnosti in se opotekaš

v mojih labirintih, ljubi me, kot tistega večera!

Vzemi moja leta, moj kelih in moj ponos!

Naj bova z jutrom sama!

Če želiš bom ostal, s tvojim vzglavnikom na rokah in

ostanki moje moškosti.

Ti nisi ena, ampak vse ženske, nisi sužnja ampak kraljica dobrohotnosti.

Si strast ljubezni in srečanje mojega žejnega telesa z vodo.

Zmagoslavje ljubezni, ki dvigne vse valove, ki tolčejo po zadnjici.

Si resnična, kot doživete sanje in odhajaš, nemirna, v zoro, 

brez poljuba, brez šepeta, pustiš vonj, ki ostane!

DragoM