Eostre
Ko v roso stopim in mi zadiši
spet divji timijan kot nekdaj bosi,
oblak spominov se razbohoti
in slike vseh nedolžnosti raztrosi.
Vijolice pojoč si v venček spletem,
zaplešem lahka kot peresce, živa,
v zemljó z nogami pesem staro gnetem,
zacvete vse. kar spi in barve skriva.
Ob žuboreči vodi se pomolim,
in venec odtečenemu darujem,
v slovo rumenim srečam, sivim bolim,
k izviru lahka, brez bremen potujem.
Iskrenje vsem ob poti podarim,
da sreča on se z njo in ona z njim.
Oj, Irena, spet ena tvoja zelo lepa!
Ne vem, komu naj se zahvalim, boginjam ( za navdih tebi)... ali tebi, ker si ga slišala...
Lep dan, pomladni!
Majda
Lepa ...
Lep pozdrav, Dejan
Majda, ja, verjetno gre zahvala navdihu, tistemu nekaj, kar steče skozi nas. :) Kadar hoče in kakor želi.
Tudi ti si kot Eoste, germanska boginja pomladi, ker posajaš svet z lepo poezijo, z nasmehi, objemi ...
Hvala, Dejan,
lp
pi
In spe in spet! Vse, kar spravite na papir je tako zelo lepo! Čestitam! Majda
Hvala, draga Majda, tudi tvoj današji haiku je zelo lep.
lp
pi
naj živi pomlad in z njo povezane želje ...
Lep sonet.
LP, L
Najlepša hvala, Lidija.
Objem
pi
:) leeepooo bodi, z nasmehom čez eno in drugo ličece...
M.
hvala enako, draga Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 22. 03. 2023 ob 10:58
- Prebrano 382 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 301.39
- Število ocen: 15