
Nad morje je v počasnih korakih priplesal veter,
iz raztrganih oblakov si je stkal belo nevesto
in se z njo zavrtel nad modro globino.
Med plesom so morski tokovi v ritmu pometali dno,
urejali slano plesišče za zaljubljeni par.
Od hitrega plesa vzvalovalo je morje, tokovi so v globine
ponesli čustva strasti, poplesavale so morske trave.
Vse tesneje je veter objemal belo nevesto, peneči valovi
so poljubljali morske čeri, v ekstazi so sekale strele in bliski,
v ozadju grozeče, zamolklo grmenje.
Utrujeni par je upočasnil svoje plesne korake, umirjalo se je vrenje morja.
Izpustil je veter svojo nevesto, in z dahom razgrnil modrino neba.
Zaplaval je mirno proti zahodu, kjer se je v morju utapljalo sonce
in se razblinil v razliti rdečini.
Vesela pohvale, hvala! Več let sem živela v Piranu tik ob plaži in sem vsakodnevno lahko opazovala morje, sončne zahode, poplave - a vse to opisati v poeziji, ja, je pa druga stvar. Pa, vseeno, meni je všeč. Le "eno" napako ima, tramontana ne pripleše v počasnih korakih, ampak iznenada, v sekundi zelo močan veter. Lepo bodite. Majda
Sem tudi jaz poromal s spomini na piranske sončne zahode, ki so res čudoviti. Plesalec je lahko pa tudi kdo drug in na drugačen način, kar si lepo spesnila in to daje pesmi širino.
LP, F2#Caki
A ne, da so v Piranu res lepi zahodi? Vesela sem tvoje pohvale! Bodi dobro, Majda.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Majda Žvokelj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!