Junaki mojih sanj
Junaki mojih sanj vse bolj bledijo.
Postarani, betežni, si želijo
miru, spokoja, mraka in tišine,
ko vsak za sebe, skupaj pa v globine
posežejo za zadnji obračun.
Junaki mojih sanj že zdavnaj odrasli
zbežali so iz pravljic o ljubezni.
Kot se pijanec kdaj pa kdaj iztrezni,
zazirajo se v tiste davne čase.
Nesmrtnost je tolažba za slabiče.
Živeti je pogum in prava sreča,
že bela žena zbira si biriče,
odpira Hada se jeklena ječa.
Junaki mojih sanj so sence blede
v stoletjih zabljenih poti, spomina,
in komaj še zaznavna bolečina
predrami jih za hip, ko vanje sede.
A jutro slednje jih posrka vase,
poskrijejo jih megle v rosen dan,
je sanjati bilo mar spet zaman?
Junaki mojih sanj ... kakor spomin,
izvir so sreče, želj in bolečin.
Živjo
rad berem tvoje junaške pesmi
preveri, ali se nisi morda zmotil
v tej vrstici
v stoletjih zabljenih (zgubljenih) poti, spomina,
Rajko, nisem se zmotil. O besedi zabljen se je že debatiralo. Arhaična oblika za pozabljen. Ja, jaz sem še lik iz črnobelih časov. Tudi eden od najstarejših ...
Hvala za dotik in lep pozdrav!
B.
Otišli mnogi, vratit' se neće
i to mi srce slâma,
a oni bezbrižno beru cveće
po plavim livadama.
Pozdrav iz Banjaluke!
Maki
Brezinbor, res lepo pesem nam podarjaš v branje; sama najdem v njej potrditev, da je navdih za pesem življenje sámo in z njim trenutki, ki nam nizajo spomine kot "izvir sreče, želj in bolečin";)))
Z lepimi pozdravi,
Breda
Maki, hvala za Tvoj čuteč verz kot odgovor na moje kitice.
Pozdrav v prelepo Banjaluko! Imej se lepo!
B.
Breda, hvala za Tvoje prijazne besede. Verjamem, da je vsakdo izmed nas vesel in počaščen, če se pesem dotakne koga izmed nas. Naše besede so naša darila. Sebi in dragim.
Pozdrav!
B.
Junaki vztrajajo z nami ... čestitke,
lp, Ana
Ana, hvala in lep pozdrav!
B.
Komentiranje je zaprto!
