11

1.
Ali moram doživeti podobo,
da bi razumela njene različne obraze?
V belini najdem neskončnost in ne praznino!
Rdeče lise rišejo ostrino
nedefinirane bolečine in odločnost,
da jo bom premagala.
Sprehajam se po razmejitveni črti
neskončnosti in bolečine,
osupla od spoznanja,
da jih ne morem ločiti,
da se voljno predajata ena drugi
in me v krogu peljeta,
vedno znova, do neizogibnega konca.
Naenkrat, belina nevsiljivo ponudi možnost izhoda,
pot v neznano.
Bežim iz kroga in nadaljujem
po neraziskani poti,
vesela, da skrivnostna meglica
nepredvidljivega skriva boleči konec.

2.
Prepuščam se temi.
Njen varni objem mi odpira pogled
na globine neskončnosti sredi katerih se povzdiguje
čisto moje mikrovesolje.
Z zadovoljstvom razkrivam bogastvo
tega navidezno omejenega sveta.
Raznolikost ne zmanjšuje pomen enega samega,
komaj opaznega čustva,
ki je več kot misel,
več kot ideja – čustva,
ki se ne dovoli ujeti v podobo ali besedo,
vseeno nedvoumno nosi v sebi
vse kar čutim,
vse kar mislim,
vse kar sem.
Šele drugi pogled
na navidezno zapleteno drobovje
mojega sveta razkrije logiko kaosa,
medsebojne vezi in dokončnost.
Tokrat se ji z olajšanjem prepuščam.

3.
Nekje daleč,
za sedmimi življenji in morji bolečin.
Mir zelene pokrajine in varnost prijaznega neba,
ki boža življenje pod sabo s sončnimi žarki
in nežnimi prhami toplega dežja,
izpolnjuje moje prsi z lahkotno lagodnostjo,
prijetno draži moji nosnici z omamnimi dišavami
in poljublja mojo mehko kožo.
Začutim svobodo v zraku.
Ali se ji smem prepustiti,
ali je res tam kje jo iščem?
Dvomi uničijo čarobni trenutek,
ostajam sama
s sedmimi življenji
in v morju bolečine!

4.
Nahajam se na vrhu!
Zavita v meglo nerazločljivih misli,
skrita pred tujimi pogledi.
Pogled z vrha pa je nenavaden.
Vidim globino dvodimenzionalnosti,
vidim meje neskončnosti.
Ne razmišljam o nadaljevanju poti.
Ne razmišljam o naporih,
ki so me povzpeli na vrh.
Ne izgubljam jasno podobo svojega cilja.
Od nekod zapiha dobro znan veter osamljenosti.
Objamem ga kot dobrega starega sovražnika.
Grobo me spomni na moč navade,
na minljivost ljubezni.
Ali se bom borila do konca?
Je vredno?
Ali pa bom postala tisto
kar želijo moji neusmiljeni mučitelji,
ki kradejo in ubijajo mojo ljubezen
s svojo nizkotnostjo
zavito v hinavsko prijaznost
in odigrana čustva?

Jerry

Komentiranje je zaprto!

Jerry
Napisal/a: Jerry

Pesmi

  • 25. 08. 2009 ob 23:26
  • Prebrano 765 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 110
  • Število ocen: 3

Zastavica