Zaljubljena sem, že pet let.

Zaljubila sem se v svoje življenje,

v travo, gozdove, metulje in smrekove iglice na tleh!

Že peto leto slišim šepet gozda,

cvetove na travah, ki prosijo

moje pozornosti, slišim težke vzdihe mravelj,

ki tovorijo bremena in zadihanega polža,

ko počasi vleče svojo hiško.

Hvaležna sem za to ljubezen,

nekomu, ki ga morda poznam,

ali pa tudi ne, naj mu bo ime Usoda ali Bog.

Že vse življenje sem bila prepričana,

da vem, kaj pomeni ljubiti.

Metuljčki v prsih, lepota ljudi, hiše in besede,

tisoče sladkih besed,

ki jih želiš slišati. Veliko prijateljic, ki so v nedogled govorile,

a občutek biti med njimi, ker te imajo rade, je bil lep.

Pet let mineva, kar sem spoznala,

da je v pravi ljubezni veliko tišine, razmišljanja,

ko se zazreš sam vase in v prostranstvo narave in življa v njej.

Opaziš, kako zelo lep je bukov list,

ki se je ujel v pajčevino,

veterc pa ga suče zdaj levo, zdaj desno!

Kako lepe so skale, oblečene v žametni mah, pravzaprav,

s pogledom nenehno zajemaš le lepoto in ljubezen.

Preveč neuka sem, da bi to ljubezen znala opisati z besedami, ki jih poznam.

Pred petimi leti sem zaradi kratke,

a hude bolezni doživela akutno respiratorno odpoved.

Vsi v rešilcu so vedeli, da sem umrla, le jaz nisem.

In vsi, ki so me oživljali, so dejali,

da mi ni več pomoči.

A tisti Bog, tista Usoda sta posredovala,

da je srce začelo spet utripati. Koma.

Poklicali so svojce v slovo,

prišel je duhovnik z zadnjim maziljenjem.

Cel mesec sem bila v kritičnem stanju,

smrt so pričakovali iz ure v uro,

jaz in moj duh pa sva kljubovala naravi.

Aparati so delali namesto mene.

28 dan so se izvidi začenjali spreminjati,

počasi, a vendarle.

Šok so doživeli zdravniki, ko sem po mesecu in pol zadihala sama.

In, čez nekaj časa ,

brez vsakih posledic zapustila intenzivni oddelek.

Bil je tak čas, prebujala se je pomlad.

Po tej hudi izkušnji sem spoznala, kaj je prava ljubezen.

Veselim se vsakega najmanjšega delčka narave,

poslušam trave, nebo,

morje, skratka od svoda do svoda.

Tudi sebe imam sedaj rada.

Pred ljudmi, ki stalno govorijo, pa nič ne povedo,

se umaknem v svoj raj, kjer sem si spletla ljubezensko gnezdece

v partnerstvu z naravo.

No, in zaradi tega inserta iz mojega življenja,

mi je všeč bukov list, ki se vrti v pajčevini.

Majda Žvokelj