Zemlja bo kmalu bolj vročinsko pregreta od Sonca. Človeštvo je vsako sekundo bolj ledeno. Od nas bodo kmalu ostali zgolj zmedeni spomini in drobni kosi stekla. Pometli nas bodo pod podboje vrat. V kolikor ne bomo mirovali, nas bodo vrgli iz hiš, stoplnic in podteras. Potem bomo stopili na pot resnice, ki je vedno bila v rokah odločevalskih lažnivcev. Prišli boste dol, se komaj vidno pomešali med nas, ki tukaj čakamo že več tisočletji.
Tudi mene sprošča, ko diham tvoj zrak.
Obožujem sončni vzhod, ker je kot laž.
V kolikor bi se prelevili v resnico, bi zagotovo bili eden od drugega bolj oddaljeni, a med seboj bolj podobni - in v srcih bi hranili vonj drhtečih hiacint.
Obožujem sončni zahod, ker pride dan, ko sovražim svoje življenje.
Kaj pa, če ne bi samo ljubili soljudi?
Morda bi imeli le oči, da bi se opisali,
kajti en pogled je konec koncev dovolj, da nas osmisli.
Ko živiš lep dan, se smej in misli name.
Poslušam svoje molke in se tresem, ker v mojem dihu živiš ti.
To je dovolj, da te ne izgubim.
Toda ali si lahko predstavljaš, da bi bila vse to resničnost?

Saj je ...  mi šepečeš na uho ...

Jernej Jager